Obisk ministrice za okolje Irene Majcen

Nabiranje jamskega srebra in zlata, hranjenje zmajčkov in iskanje biserov. Tako lahko v hecu opišemo delo ministrice Irene Majcen ob obisku Postojnske jame, ki pa je bil v resnici zelo pomemben.

Izredno smo bili veseli, da je resorna ministrica Irena Majcen sprejela povabilo predsednika uprave Postojnske jame Marjana Batagelja in takoj po praznikih prišla na delovni obisk Postojnske jame. To je bilo prvič, da se je z resorno problematiko na licu mesta želela seznaniti ministrica sama. Ob tem obisku je vodenje po jami prevzel predsednik osebno, ki je ministrico peljal najprej po turistični poti Postojnske jame, nato pa še v Tartarus in Male jame.

Ob obisku je ministrica lahko opazovala hranjenje odraslih človeških ribic s svežim postranicami v velikem akvariju, ki jih je tisto jutro nalovil biolog Primož Gnezda, še posebej zanimiv pa je bil ogled in hranjenje mladih »zmajčkov«.  Vodja podzemnega laboratorija Katja Dolenc Batagelj ji je ob tej priložnosti razložila vse o napetem in veselem dogodku izleganja ličink človeške ribice, ki  se je prvič v dvesto letih turističnega obiskovanja zgodil v Postojnski jami in navdušil ves svet. Veselje pa je skalila skrb zaradi onesnažene reke Pivke, v kateri živijo človeške ribice. Dogodek je tako opozoril na pomen ohranjanja čiste vode za preživetje proteusov.

V Tartarusu, spodnjem nivoju jame, kjer teče reka Pivka, je ministrico navdušila bogata jamska biodiverziteta. S posebej ostrim očesom je namreč opazila številne drobcene živalce – prave jamske živalce in tiste, ki jih prinese narasla reka ter seveda človeške ribice, ki kraljujejo v jezercih spodnjega Tartarusa. Prav tu je jasno videti posledice vpliva in povezanosti nadzemnega in podzemnega sveta, saj je Tartarus eden najbolj ogroženih delov jame. Reka Pivka namreč ob poplavah pogosto s seboj prinese smeti v naravno domovanje človeških ribic, zato so vzdrževalna dela v Tartarusu nujna in pogosta. Ob tej priložnosti sta predsednik uprave in ministrica spregovorila o možnih rešitvah in lovilne mreže, ki bi jih postavili pred ponorom Pivke, bi lahko pomenile začetek. Še bolj problematično pa je sicer nevidno onesnaževanje s kemijskimi onesnažili, kamor sodi tudi prekomerno polivanje gnojevke po travnikih v neposredni bližini reke, ki ponika v Postojnsko jamo.

Na poti skozi Tartarus so ministrico navduševale tudi zgodbe o nastanku in izvoru jamskega srebra, jamskega zlata (posebnih kolonij bakterij, ki jih najdemo na jamskih stenah) in jamskih biserov – kamenčkov, ki jih kapljanje vode vrti in postopno oblikuje v kroglice, zaradi nalaganja kalcita pa so videti kot biseri. Vodstvu jame, biologom in mladim zmajčkom je ob odhodu obljubila pomoč ter zaželela še veliko uspehov in da bi jih sreča spremljala še naprej.