Park Postojnska jama

Brezna, navpični rovi, prepadi, drobne špranje pod turističnimi potmi, nad njimi in povsod okrog njih so domovanja jamskih pajkov (Stalita taenaria), velikih nekaj milimetrov. Spremljajo vsak naš korak, čeprav nimajo oči. Čutijo namreč vibracije, ki nastajajo ob premikanju tudi najmanjših živalc, s čutilnimi dlačicami na osmih nožicah pa zaznajo tudi najrahlejšo sapico. Čeprav že od leta 1845 vemo, da obstajajo, saj so jih takrat prvič opazili prav v Postojnski jami in je bilo s tem dokazano njihovo bivanje v jamah, imajo le redki posamezniki srečo, da se jim prikažejo.

Jamski pajki so pravi jamarji – obožujejo mirno in čisto jamsko okolje, radi se skrivajo, so nenavadni, a zelo karizmatični. Njihovo telo je popolnoma prilagojeno jamskemu okolju: nimajo pigmenta in oči, saj jih v temi ne potrebujejo, , so plenilci in plen najdejo z zaznavanjem vibracij, ki jih živali ustvarjajo ob premikih. Čeprav so pajki in proizvajajo svilo, ne pletejo mrež, saj v jami ni krilatih žuželk. Vso svilo, ki jo proizvedejo, porabijo za kokone. Vsako leto se v Postojnski jami med januarjem in marcem lotimo »čistilne akcije«. To pomeni, da se v jamo vsak dan odpravi tričlanska ekipa in vsaj en jamar, ki obvlada vrvno tehniko, da lahko pokuka tudi v najskrivnejše kotičke jame. Ven odnesejo vse, kar so v jami pustile prejšnje generacije, ki se očitno niso tako pogosto in skrbno lotevale čiščenj. Včasih so še sami jamarji presenečeni nad tem, kar najdejo: stare lesene nosilce za bakle in sveče ali druge predmete, zarjavele žice, tudi stare kose tirov. Na  srečo je zaradi sistematičnih čiščenj v zadnjih letih takšnih predmetov in smeti v jami čedalje manj, zato imajo ob teh priložnostih več časa za čudovito »druženje« z jamo in njenimi prebivalci.

Pred nekaj dnevi je tako ena od naših ekip tik ob turistični poti v Špagetni dvorani, kjer se vsak dan sprehodijo naši obiskovalci, naletela na redkega jamskega pajka, ki ga vidite na sliki. Ker ne »naseda« niti na vabe naših biologov, ga ni mogoče kar tako videti. Zato smo še toliko bolj veseli njegove odločitve, da se nam pokaže.

Naši člani ekipe pa niso prvi, ki so doživeli usodno srečanje z redkim jamskim pajkom. Matthiasu Christianu Schiødteju (danskemu znanstveniku) se je to posrečilo pred 172 leti, leta 1845.  Postojnska jama od nekdaj velja za najbolj raznovrstno in bogato z živalstvom in v 19. stoletju je potekala prava tekma, kdo bo odkril kakšno novo jamsko živalco, zato so znanstveniki z vsega sveta s to željo navdušeno hodili v Postojno. Danec Schiødte je s svojimi odkritji pomembno prispeval k slovesu Postojnske jame kot biodiverzitetno najbogatejše jame na svetu. Je prvi znanstvenik, ki je jamske živali klasificiral glede na njihov življenjski prostor (živali sence, somraka, jamske in stalaktitne jamske živali). Naši jami z do danes odkritimi 115 pravimi jamskimi živalmi še vedno pripada primat biodiverzitetno najbogatejše jame na svetu.

Tega, da se je jamski pajek nastavil fotoaparatu prav v neposredni bližini turistične poti, smo še posebno veseli, saj so očitno tudi naše živali mnenja, da z jamo dobro ravnamo. Sicer se ti »jamarji« ne bi kar tako potikali ob turističnih poteh. In ja, ta jamski prebivalec nas je popolnoma omrežil.