Zanimivosti o človeški ribici

Valvasorja so zanimale ribe, polhi in lovna divjad, človeško ribico je zgrešil za las

Valvasor je slišal, da je med Logatcem in Vrhniko čudna voda, ki da teče le ob določenih urah; kmetje so mu razlagali, da je vzrok zmaj, ki je v gori. V jami, kjer ždi, izvira studenec in kadar se vode nabere preveč, jo zmaj izbruha. Jamo so imenovali Lintvern (zmaj). In z narastlo vodo naj bi prišli na površje tudi zmajevi mladiči, ki so jih kmetje videli na lastne oči …. Valvasor temu sicer ni verjel, je pa v Slavi vojvodine Kranjske (1689) navedel, da naj bi bil »zmajev mladič« po opisu kmeta …«pičlo ped dolg in podoben kuščarju, skratka, bil je črv in gomazen, kakršne je tu in tam pač več…«

Čisto prva upodobitev človeške ribice je iz Črne jame

Bernard Paul Moll (1697 – 1780) karierni diplomat na Dunaju je ustvaril neprecenljivo zbirko kart. Zgodovinsko gledano je pomembna podoba z datumom 19. april 1752, saj je na njej poleg načrta vhoda v Postojnsko jamo z okolico narisan tudi vhod v Črno jamo – narisan je bolj kot vhod v rudnik. Nad njim piše, da … » gre za manjšo jamo, v kateri kmečko prebivalstvo vsako leto nalovi večjo količino kač, ki jih nato prodajajo v Benetke.« Narisane kačice plavajo v vodi. Za proteuse je bilo od nekdaj znano, da so jih v Črni jami lovili za prodajo.

Glede na to, da naj bi leta 1751 kmet pri Planini v reki Unici ujel pet primerkov, je to drugo srečanje s človeško ribico in čisto prva upodobitev proteusa, saj je prva pojavila 16 let kasneje (opis Laurentija). Primerek, ki ga je leta 1768 opisal Laurenti, je bil iz izvira pri Stični.

Drugi, ki je po Valvasorju pisal o človeški ribici, je bil F. A. Steinberg    

Kot je zapisal v svojem temeljitem opisu Cerkniškega jezera (1758), je leta 1751 ob veliki povodnji v Malnih pri Planini ribič Primož Ziherl s sakom ujel »pet čudnih četveronožnih rib, belih kot sneg«. Ko jih je vrgel is saka v čoln, naj bi začele vpiti in cviliti. Seveda temu ni verjel nihče in zapis te ribičeve pripovedi med naravoslovci ni bil sprejet kot verodostojen. Za pravo znanstveno odkritje človeške ribice je moralo preteči še skoraj stoletje.

Tipsko nahajališče, po katerem je bila vrsta opisana    

To je verjetno izvir pri Stični na Dolenjskem. Od tu je sloviti idrijski zdravnik Ioannes Antonio Scopoli (na sliki) dobil več primerkov človeških ribic. Scopoli je prepoznal novo, nadvse zanimivo, jamskemu okolju prilagojeno žival in pripravljal je njen znanstveni opis. V svojem navdušenju je nekaj primerkov, shranjenih v alkoholu, poslal tudi kolegom naravoslovcem in učenim prijateljem po Evropi. Še preden pa je Scopoli objavil svoje odkritje, ga je s prvim znanstvenim opisom prehitel dunajski zdravnik J. N. Laurenti.

Scopoli je bil pri opisu, ki ga je končal pozneje, doslednejši in je bil v nasprotju z Laurentijem prepričan, da gre za samostojen živalski rod. Znanost je kasneje pritrdila Scopoliju, slavo pa je požel Laurenti. "

Prvi opis človeške ribice

Dunajski zdravnik in zoolog Laurenti se je leta 1768 zapisal v zgodovino kot odkritelj nove živalske vrste. Po pastirju morskih živali, grškem bogu Proteju, služabniku boga morja Pozejdona, jo je poimenoval Proteus anguinus. Požel je slavo prvega odkritelja, ne da bi bil sploh prepričan, ali je živalca odrasla ali pa je zgolj na stopnji ličinke. Tudi ni z gotovostjo vedel, od kod njegovo »odkritje« prihaja, pa je za vsak primer za najdišče navedel skrivnostno Cerkniško jezero, ki je takrat uživalo sloves nekakšnega avstro-ogrskega Loch Nessa. Proteus je požel veliko zanimanje tedanjega znanstvenega sveta.

Človeške ribice so osvojile učeni svet    

K. F. A. v. Schreibers (1775–1852), ravnatelj dunajskega naravoslovnega muzeja, je Scopolijevo človeško ribico našel po naključju – pozabljeno med starimi kozarci. Njena zgradba ga je tako presenetila, da jo je želel natančneje raziskati. Bil je prvi, ki jo je natančno anatomsko preučil. V Schönbrunnu in v svojem stanovanju je več let gojil primerke, ki mu jih je pošiljal prijatelj Žiga Zois.
Schreibers je najditelju samice, ki bi imela v telesu godna jajca ali bolj ali manj razvite zarodke, obljubil 25 zlatnikov. Nagrada ni bila nikoli izplačana, število ujetih živali pa je šlo v tisoče …
Z objavami Schreibersa so človeške ribice osvojile ves učeni svet in vstopile v šolske učbenike. Žal je požar v dunajskem muzeju leta 1848 uničil vso dokumentacijo …

Stratilov protokol

26. junija, 1825 se je pri stiškem gozdarju Stratilu oglasil posestnik in občinski sodnik Gek z Vrha. V steklenici mu je prinesel živo človeško ribico, ki naj bi teden dni prej skotila živega mladiča. Dolga naj bi bila poldrugi palec, podobna materi, le na glavi je imela dvoje oči – kot makova zrna. Kmalu nato je mati izlegla še dva mladiča, ju ljubkovala in čistila. Ko so ji mladiče vzeli, naj bi bila zelo nemirna. Najbolj nenavadno je, da so po pripovedovanju Geka mladiče vrgli kokošim na gnoj, ko bi zanje vendar lahko dobili poštene cekine …. Hohenwart je bil ob tej zgodbi sumničav in se je jezil, ker je zgodba, znana kot Stratilov protokol, prišla v javnost, češ da se bo iz Kranjcev norčeval ves svet …

Postojnska sramota

18. februarja 1862 je ljubljanski naravoslovec Ferdinand Schmidt prejel iz Postojne novico, da je človeška ribica rodila živega mladiča. Bleiweisove Novice so o dogodku poročale kot da bi šlo za rojstvo prestolonaslednika! A še preden se je Schmidt lahko prepričal sam, je iz Postojne prišla vest, da je kruta mati požrla mladiča. Schmidt je ribico nemudoma poslal znanemu anatomu Hyrtlu na Dunaj. Ko jo je ta seciral, je ugotovil, da je moškega spola in da je imela v želodcu ostanke črva. Sramota Postojnčanov bi bila nepopisna, če se jim ugledni profesor ne bi zahvalil za poslano žival – že dolgo je namreč iskal samca človeške ribice …

Hugh Falconer, ki je obiskal Postojnsko jamo leta 1851, je pisal samemu Darwinu in mu opisal proteusa, ki mu ga je nameraval podariti. A Darwin je hvaležno odklonil ponudbo, saj ni imel ustreznega akvarija, in je primerek podaril londonskemu živalskemu vrtu. Darwinov odgovor je še danes na ogled v Britanski knjižnici.

Charles Darwin o človeški ribici    

Charles Darwin je že leta 1859 v Izvoru vrst poročal o človeški ribici, kot o primeru za redukcijo telesnih struktur zaradi neuporabe, s pripombo, da je sposobna preživeti v jamah »zaradi manj ostre tekme, ki so ji verjetno izpostavljeni prebivalci temnih bivališč«.

Prvega živega proteusa je londonskemu živalskemu vrtu prinesel leta 1840 18-letni angleški znanstvenik sir Francis Galton, bratranec Charlesa Darwina. Iz Postojne ga je pretovoril skritega v steklenici pod plaščem, da na poti čez Alpe ne bi zmrznil.

Postojnska jama na svetovnih razstavah v Parizu leta 1867 in na Dunaju leta 1873

Na veliki mednarodni razstavi leta 1867 je bila primerno zastopana tudi Postojnska jama. V ta namen so v Pariz poslali primerke človeških ribic in nekaterih drugih jamskih živali ter velik stalagmit, ki so ga vzeli iz Pisanega rova. Pod njim so namestili informativno besedilo o jami, njeni legi, dolžini, turističnem obisku itd., v francoskem, angleškem in nemškem jeziku. Avstrijski oddelek si je še pred otvoritvijo razstave ogledal tudi francoski cesar Napoleon III.

Eno prvih protokolarnih daril Postojnske jame je bila človeška ribica    

17. avgusta 1819 si je Postojnsko jamo kot prvi obiskovalec ogledal takratni prestolonaslednik Ferdinand. Nato si je ogledal še Črno jamo, kjer mu je svetilo 25 domačinov; ti so zanj ulovili več človeških ribic (navedeni na seznamu na sliki). Cesar Franc Jožef je obiskal Postojnsko jamo 11. marca 1857 ob odprtju Južne železnice – tokrat v spremstvu soproge Sissy. Deželni glavar, grof Chorinsky, ki je gosta sprejel, jima je v spomin na obisk jame poklonil »tružico«, v katero je entomolog F. Schmidt nabral imenitnejše živalce, ki živijo v Postojnski jami (4 hroščke, kobilico, škorpijona, podvodno bolho in stonogo). Človeška ribica je bila protokolarno darilo tudi v novejšem času. Predsednik Tito je v šestdesetih letih podaril japonskemu cesarju Hirohitu – sicer biologu – pet močerilov iz Planinske jame.

Dva domnevna močerila, vklesana v venec vodnjaka iz 10. ali 11. st., najdena v Benetkah (Lido). Danes ju hrani Prirodoslovni muzej na Dunaju (Kunsthistorisches Museum).

Človeške ribice so bile na prodaj že vsaj leta 1816    

Pietro Configliachi in Mauro Rusconi sta o tem zapisala: »… prebivalci Postojne lovijo proteje, ki jih imenujejo bele ribe, in jih čuvajo v posodah, da jih lahko prodajajo popotnikom, ki pridejo na Kranjsko in jih take stvari zanimajo, ali pa jih nosijo na trg v Trst, kjer jih razmeroma poceni prodajajo, po dve ali tri lire za enega …« Na sliki je njun anatomski prerez človeške ribice.

Najmanj 11 popotnikov med letoma 1816 in 1900 v svojih potopisih navaja prodajo žive človeške ribice. Človeške ribice so bile na prodaj tudi ob vsakoletnem binkoštnem slavju (ali v gostilni v Postojni ali pa so jih prodajali jamski vodniki). Tako npr. furlanski pesnik Domenico Pancini piše: »Na cesti, nedaleč od jame, ljudje prodajajo kose kapnikov različnih oblik in v stekleničkah vode nekaj podobnega piškurju, s perutničkami na glavi in ne preveč ljubkega videza, kajti živali so brez lusk in imajo barvo gole kože, poleg tega pa so še brez oči. Živijo v vodi, ki teče skozi jamo.«

O prodaji človeških ribic so pisali tudi v prvih turističnih vodnikih     

J. Murray je leta 1837 v vodniku A handbook for travellers in South Germany zapisal: »Primerke močerila lahko običajno kupimo v gostilni v Postojni. Edini način, da ostanejo živi, je, da jih hranimo v vodi, zajeti iz reke , ki jo redno menjavamo, in jih ščitimo pred svetlobo, ki jim je zelo nadležna; vzdrževati moramo tudi stalno temperaturo.« Veliko človeških ribic pa je romalo v muzeje in zoološke vrtove po svetu. Na sliki je upodobitev ribic v berlinskem zoološkem vrtu iz sredine 19. stoletja.

Nerazrešene skrivnosti    

S človeško ribico je povezanih še veliko nerazrešenih skrivnosti. Ena od njih je akvarel dveh človeških ribic Ludwiga Grünerja v angleškem rokopisu Johna Oliverja iz leta 1856, ki ga je napisal po obisku Postojnske jame (faksimile z uvodom T. Shawa, izdan 2013). Uganka je, zakaj je ena človeška ribica temna in druga bela. Ker se ta akvarel pojavlja tudi drugod (Davy), T. Shaw sklepa, da so se take slike prodajale tudi pri jami – tako kot kasneje razglednice (sredina 19. stoletja).

Prvo odlaganje jajčec v Postojnski jami

Leta 1875 je ujeta žival v vedru višjemu jamskemu vodniku Prelesniku izlegla 58 jajčec. To je bil neizpodbiten dokaz, da človeška ribica odlaga jajčeca.