Kako se je začelo in kako mladiči živijo danes

Ko je 30. januarja 2016 eden izmed jamskih vodnikov med vodstvom skupine obiskovalcev opazil prvo jajčece v velikem razstavnem akvariju, se je začelo eno najbolj razburljivih obdobij Postojnske jame.

V naslednjih tednih je javnost in ekipa Postojnske jame pod vodstvom Katje Dolenc Batagelj neprekinjeno spremljala dogajanje, ki so ga ves čas beležile tudi infrardeče kamere. Povezali so se z domačimi in tujimi strokovnjaki in uspeli novemu leglu zagotoviti idealne razmere za razvoj in preživetje.

Prva ličinka se je prebila na svet 30. maja 2016 in do 14. julija se je potem izleglo še 21 ličink.

Kronologijo dogodkov v življenju legla človeških ribic 2016 si spoglejte v Dnevniku človeške ribice 2016.

Po prvem burnem letu je življenje slavnih zmajevih mladičev potekalo mirneje, daleč od oči javnosti in predvsem na očeh biologov.

Danes so mladiči zdravi, lepo rastejo in se nemoteno razvijajo v tišini in temi posebnega dela Postojnske jame, nedaleč od turistične poti. Živijo v velikih akvarijih po nekaj osebkov skupaj, redno jih obiskujeta le naša jamska biologa, občasno tudi biologi iz Ljubljanske univerze.

Viktorjeva zgodba

Ena najbolj »filmskih« epizod v življenju legla je povezana z mladičem po imenu Viktor.

V spopadu z dvema mladičema jo je Viktor odnesel s hudo poškodbo noge. In sledilo je nekaj nepričakovanega: poškodovani del nogice je najprej odpadel, rana se je v nekaj dneh zacelila, nakar se je začel proces regeneracije manjkajočega dela. V dobrem letu je zrasla povsem nova, popolnoma funkcionalna okončina.

Tako smo v Postojnski jami ponovno orali ledino: proces regeneracije okončine je bil prvič natančno dokumentiran in potem s strani strokovnjakov Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani tudi predstavljen strokovni javnosti na znanstvenih kongresih in v strokovni literaturi. Tukaj si lahko ogledate video regeneracije Viktorjeve nogice.

10 let spremljanja iste generacije

Postojnska jama se je leta 2016 povezala z biologi Biotehniškefakultete Univerze v Ljubljani in jim omogočila kontinuirano spremljanje insistematično preučevanje razvoja legla človeških ribic.

Vzpostavili smo specializiran jamski laboratorij, kjer smo v sodelovanju zuniverzitetnimi biologi uspešnousmerjali in spremljali njihov razvoj,številne raziskave pa so prinesle pomembna nova znanstvena spoznanja.

Ekipa Postojnske jame pristopa k skrbi za človeške ribice etično in odgovorno, pri sodelovanju z znanostjo se zavzema izključno za neinvazivne postopke, ki živali ne vznemirjajo.

Desetletno spremljanje legla vključuje:

-          morfometrične analize: mladiče sistematično merijo, tehtajo in fotografirajo ter spremljajo njihovo rast, razvojne faze in spremembe skozi čas;

-          hormonske analize: na podlagi metabolitov spolnih hormonov v shranjenih iztrebkih raziskovalci določajo spol in spremljajo spolno dozorevanje;

-          genetske analize: z nežnimi brisi kože raziskujejo sorodstvene odnose in razvijajo metode za prepoznavanje posameznikov;

-          zdravstveno varstvo in optimizacijo življenjskih pogojev: standardizacija metod zdravstvenega monitoringa in razvoj dobrih praks za dolgotrajno vzdrževanje v umetnih pogojih.

LISE NA KOŽI

Vsakega mladiča so skozi leta primerjali tudi po lisastih vzorcih na koži, ki se pod UV-svetlobo rumenkasto fluorescenčno svetijo.Letos so znanstveniki dokončno potrdili, da je ta vzorec stabilen inzato značilen prepoznavni znak posameznikov – podobno kotprstni odtis pri človeku.

Strokovnjakinja za biologijo človeške ribice, doc. dr. Lilijana Bizjak Mali, pojasnjuje: »Lisasta koža juvenilov človeških ribic je najverjetneje rezultat nerazpršenosti pigmentnih celic kože - ksantofor in akumulacije riboflavina v njih, vendar razen fluorescence ob osvetlitvi z UV svetlobo, drugih neposrednih dokazov za to zaenkrat nimamo. Potrjujemo pa, da je značilen lisast vzorec stabilen in lahko osebke po njem z gotovostjo identificiramo.«

VIDEO nedavnega obiska biologov si lahko ogledate tukaj