Ljudje na krasu so bili vajeni življenja med jamami, brezni, presihajočimi rekami, jezeri in nenadnimi vrelci, ki so bruhnili iz podzemlja ob hudem deževju ali poplavah, a ko so ti mogočni tokovi na površje prinesli nenavadne »ribe«, ki imajo bledo kožo, dolgo telo in dolg rep ter štiri noge, je bilo to nekaj izjemnega. Ker so okoliški prebivalci verjeli, da v Postojnski jami živi strašen zmaj, so sklepali, da so ta čudna bitja  zmajevi mladiči.

Kdo bo ukrotil zmaja?

A  zgodbe o »zmajevih mladičih« niso vzbudile zanimanja samo pri radovednih vaščanih, ampak tudi pri znanstvenikih. V 18. stoletju so biologi tekmovali, skorajda so se bojevali, kdo bo prvi predstavil novo živalsko vrsto iz Postojnske jame. Giovanni Antonio Scopoli je prvi pridobil žive primerke teh nenavadnih bitij, leta 1768 pa so »zmajevi mladički« dobili znanstveni opis in latinsko ime: Proteus anguinus. O teh neverjetnih bitjih iz postojnskega podzemlja je pisal celo Charles Darwin v svojem delu O nastanku vrst (1859).

Kraljica podzemlja?

Človeška ribica je endemit dinarskega krasa, kar pomeni, da jo lahko najdemo na zelo majhnem delu sveta, znotraj tega majhnega ozemlja pa njeno »glavno domovanje« ostajata Slovenija in Postojnska jama. Posebnosti jamskega okolja – življenje v temi, stalna temperatura in dolga obdobja brez hrane – so iz nje naredile pionirja preživetja, njene svojske lastnosti pa spominjajo na superjunaške sposobnosti.

Superjunaki!

Človeške ribice so nenavadne že po videzu: imajo dolga kačasta telesa, z dolžino 25–30 centimetrov pa spadajo med največje jamske plenilce. Njihova koža je bleda z rožnatim odtenkom in je videti skoraj prosojna. Imajo majhne kratke noge s tremi prsti na sprednjih okončinah in dvema na zadnjih. Po vodi se premikajo s kačastim zvijanjem telesa, noge pa so jim le za pomoč pri premikanju. Dihajo z zunanjimi škrgami in primitivnimi pljuči. Čeprav odrasle živali nimajo oči, lahko z receptorji v koži vse »vidijo« in zelo dobro čutijo svoj plen, njihova koža pa je zelo občutljiva za svetlobo. Brez hrane preživijo več let, živijo pa tudi do 100 let.

Ljubezenske skrivnosti

Še bolj kot njihove »superjunaške« lastnosti pa znanost že stoletja vznemirja ena njihovih najbolje varovanih skrivnosti: razmnoževanje. Ker živijo v temi podzemnih rek in jezer, kjer se tudi razmnožujejo, znanstveniki niso imeli veliko priložnosti za opazovanje njihovega ljubezenskega življenja. A naključen dogodek v velikem razstavnem akvariju Postojnske jame je razmnoževanje človeških ribic približal znanosti. Leta 2016 smo tako lahko prvič v živo spremljali odlaganje jajčec in izleganje 21 »zmajčkov«, ki so postali zvezde svetovnih medijev.