Park Postojnska jama

Peron »Luka Čeč«

Zasluge za odkritje najlepših delov Postojnske jame so več let zmotno pripisovali postojnskemu okrožnemu blagajniku – Löwengreifu. Ker je bil njihov pravi odkritelj svetilničar Luka Čeč vseskozi zapostavljen, smo se odločili, da jubilejno leto začnemo z odprtjem spominskega perona, ki smo ga poimenovali po njem. To je bil prvi v nizu dogodkov, s katerimi bomo ob 200-letnici počastili Luko Čeča in njegovo odkritje. Sicer pa bomo tako kot vselej dogodke usmerili k trajnostnemu razvoju, predvsem v dejanja, ki izboljšujejo njeno stanje, saj je za nas dobro zgolj tisto, kar je dobro za jamo.  

Srčnost sodobnega Luke Čeča

Odprtje je zaznamoval znameniti vlakec, ki je pripeljal iz rova in pretrgal otvoritveni trak. Predsednik upravnega odbora Postojnska jama pa je ob simboličnem dogodku nagradil tudi sodobnega Luko Čeča – legendo Postojnske jame z najdaljšim delovnim stažem – Ivana Franka. »Zato, ker si dober človek,« je bil odločen Marjan Batagelj. V štiridesetih letih službovanja vodnika Ivana Franka, ki je med sodelavci poznan kot »Frenk«, je v Postojnsko jamo vstopilo že več kot 25 milijonov občudovalcev. Kljub temu, da je bil v Postojnski jami že najmanj 13-tisočkrat, ostaja do nje spoštljiv: »Če nam je nekaj dano, ni samo naše, temveč se moramo obnašati, kot da je od vseh!« Prav »lep odnos do obiskovalcev in prijaznost brez nepotrebnega čvekanja« pa je tudi bistvo, zaradi katerega se obiskovalci v Postojnsko jamo vedno znova radi vračajo.

Arhitektura naj samo poudari naravno lepoto

»Obnova perona je bila nujna,« je ob prikazu starega perona, ki ni ustrezal estetskim standardom jame, bil odločen predsednik upravnega odbora Postojnska jama Marjan Batagelj. Njegovo misel pa ob odprtju nove postaje dopolnjuje izjava arhitekta Nikija Motoha, češ da »koncept arhitekture v jami ne more in ne sme kljubovati energiji in doživetju, temveč mora diskretno in prilagojeno ustrezati duhu naravnega okolja«. Edina stvar, ki jo je človek v Postojnski jami dodal je svetloba, ki naravi omogoča, da svoje bogastvo deli z obiskovalcem. »Jama je kraljica, človeški poseg – še tako navdihujoč – pa naj ostane sekundarnega pomena,« zaključuje Motoh.