Park Postojnska jama

OBLETNICA PRVEGA ODLOŽENEGA JAJČECA

Ob obletnici tega dogodka sta predsednik upravnega odbora družbe Postojnska jama d. d. Marjan Batagelj in Katja Dolenc Batagelj, direktorica marketinga ter vodja ekipe in laboratorija, kjer skrbijo za 21 mladičkov človeških ribic, predstavila potek dogajanja v minulem letu in načrte ter pričakovanja za prihodnost.

Na povezavi si oglejte video »morphing«, ki v 24 sekundah zajame razburljivo minulo leto in najpomembnejše dogodke v razvoju jajčec, ličink in zdaj že osemmesečnih mladostnikov".

Video je sestavljen iz redkih fotografij ribic, ki smo jih dokumentarno posneli vsak mesec. Lepo se vidi razvoj nogic in prstkov ter glave, ki se iz okrogle in kratke spreminja v podolgovato trapezoidno obliko z gobčkom v obliki račjega kljuna. Telo postaja vedno daljše in vse bolj vitko. Skratka mladički so vse bolj podobni svoji mami zmajevki. Od nje se razlikujejo še po dveh črnih očescih, ki bosta vidni še do starosti 2-3 let, potem pa ju bo prerasla koža, ter po pigmentiranosti. Zmajčki so namreč sivkaste barve. Po celem telesu, razen po trebuhu, imajo drobne pigmentne pikice, kromatofore, ki bodo postopoma izginile do 18 meseca starosti. Takrat bodo postali rožnate barve. Na začetku so nebogljeno ležali na boku in se hranili iz zaloge rumenjaka v trebuščku, danes pa so že pravi plenilci, ki v trenutku pospravijo svoj plen.

 

IZJEMNA USPEŠNOST LABORATORIJA

Po mnenju strokovnjakov je rezultat izleganja in preživetja ličink izjemen, postojnski laboratorij pa z vzpostavitvijo optimalnih pogojev in predano skrbjo za male zmajčke predstavlja pomemben prispevek k znanju. Dosežek je prelomen za uspešno rejo proteusov v ujetništvu. Pomeni odmik od paradigme jamskega laboratorija, ki je veljala desetletja, a je bila manj uspešna. 

 

PRIHODNOST ZMAJČKOV

Marjan Batagelj in Katja Dolenc Batagelj sta ob pogovoru o »zmajčkih« novinarjem predstavila mnenje strokovnjakov o izpustitvi mladičkov človeških ribic v naravno okolje in tveganja, ki bi jih to lahko predstavljalo. Ker gre za živali, ki so se razvijale in odraščale v optimalnem umetnem okolju, bi lahko njihova izpustitev v naravo pomenila tveganje. V naravnem okolju verjetno ne bi preživele, s svojo mikrobioto pa bi lahko ogrozile tudi naravno populacijo proteusov.